Intervju
Dekoraterka, krajinska arhitektka in umetnica izdelave rož. To je Tina. S svojo estetsko žilico je Zebri prinesla nov način dekoracije tort, ki se je izkazal za nepogrešljiv element predvsem pri poročnih tortah. Njena največja strast je izdelovanje unikatnih, ročno izdelanih cvetlic vseh oblik, velikosti in barv.
Tinin pristop do dela pa ni zgolj estetski – rože odlično pozna tudi z botaničnega vidika, zato so njeni izdelki tako dovršeni, da pogosto izgledajo kot del žive narave. Skozi tokratni pogovor nam je zaupala mnogo zanimivosti, ki oblikujejo njeno delo.
Tina, kako si se sploh znašla v svetu dekoriranja tort?
Sem umetniška duša in vedno me je vleklo k ustvarjanju. V resnici sem od nekdaj imela toliko hobijev in področij, ki so me zanimala, da sem se preizkusila v marsičem. Obiskovala sem umetniško gimnazijo, kjer sem pilila raznovrstne talente. Nato sem se vpisala na študij krajinske arhitekture, ki mi je od vseh možnosti najbolj ustrezal, saj je postregel z zelo pestrim predmetnikom, veliko svobodne izbire in precej praktičnih nalog. Nisem namreč tip človeka, ki bi lahko mirno ure in ure sedela ob knjigi. Raje opazujem naravo in ustvarjam z rokami.
Po opravljenem magisteriju iz krajinske arhitekture se je začela kriza in v tistem času so se eden za drugim zapirali biroji. Soočena sem bila z novim izzivom – v svoji stroki očitno ne bom mogla delati. Vzela sem si leto dni časa za premislek, kaj si v življenju pravzaprav sploh želim početi. Priložnostno sem postala varuška, imela pa sem tudi veliko prostega časa. Takrat se je v meni prebudila želja, da bi ljudem dala nekaj dobrega. Zato sem začela peči slaščice, s katerimi sem razveseljevala svoje bližnje in otroke, ki sem jim bila varuška.
Kaj hitro je postalo jasno, da je moj hobi in ljubezen do slaščic tisto, čemur želim posvetiti več časa
Seveda pa se kot krajinska arhitektka nisem mogla prijaviti na razpisana delovna mesta v slaščičarstvu. Zato sem naredila prekvalifikacijo in dokončala še šolanje iz slaščičarstva. Vesela, da imam uradno še en poklic, sem se lotila iskanja službe.
No, tudi tokrat me je življenje postavila na preizkušnjo. V praktično vsaki slaščičarni, kamor sem odšla na poskusno delo, sem bila razočarana. Prišla sem prvi dan, drugi dan se nisem več vrnila. Želela sem namreč ustvarjati, delati kakovostne torte, ne pa zgolj mešati praškov skupaj. Bila sem že na točki, ko sem obupala nad slaščičarstvom v Sloveniji in začela resno razmišljati o svoji blagovni znamki.
Potem sta me na razgovor poklicala Tomi in Sandra, ki sta takrat ravno dobro začenjala z Zebro. In presegla sta moja pričakovanja. Njun način dela je fenomenalen, poln ustvarjanja in kar je najpomembnejše – vse slačice so narejene iz dobrih sestavin, iz dejanskih živil, ne zgolj iz praškov.
Tako se je šele začela moja pot spoznavanja vrhunskega slaščičarstva in možnost ustvarjanja dekoracij. Vsak dan je zame nov izziv in vsak dan dobim možnost, da postanem boljša v tem, kar počnem.
Zakaj si se odločila ravno za izdelovanje dekorativnih rož?
Ravno študij krajinske arhitekture me je pobližje spoznal z rastlinskim kraljestvom. Spoznala sem rože, od njihove strukture, celic, pa do celotne sestave. Podrobno poznavanje rož mi še kako zelo pride prav pri njihovi izdelavi. Cvetlice namreč izdelujem od začetka dalje, jim dajem življenje, ko jih gnetem v rokah in iz brezoblične mase poustvarjam nekaj, kar narava najlepše ustvari.
Obenem uživam tudi v risanju, kar je zagotovo pripomogli k moji usmeritvi v dekoriranje tort. Risanja sem se učila že na gimnaziji in v času študija. Ko sem začela izdelovati rože, sem se udeležila še dodatnega in veliko vadila. V resnici sem samouk, največ sem se naučila skozi prakso in gledanje videjev z nasveti, kako izpiliti tehnike izdelave rož.
Konec koncev pa so rože zares nekaj najlepšega, s čimer lahko obogatim torto. Tudi povpraševanja po njih je veliko, jaz pa jih dodobra »razumem« – rože, namreč. Tako se je logično povezal konec s koncem in me popeljal v svet ustvarjanja rož.
Lahko poveš kaj več o rožah, ki jih izdeluješ in kakšen renome ima ta vrsta dekoracije po svetu?
Gre za zelo specifično vrsto dekoracije, čeprav si morda niti mislili ne bi. Izdelovalci rož so po svetu prepoznani kot umetniki s svojim specifičnim slogom.
Že res, da nas je v svetovnem merilu ogromno, a vsakdo ima svoj slog. Tiste najboljše z lahkoto prepoznate po njihovem edinstvenem stilu. A največji strokovnjaki izdelovanja rož se ukvarjajo zgolj s tem in z ničemer drugim. Jaz pa sem dekoraterka in slaščičarka obenem, zato svoj slog še razvijam. Gre namreč za proces učenja, ki se ves čas spreminja, nadgrajuje in tako lahko traja leta in leta, preden zares odkriješ tisti svoj slog, ki je samo tvoj.
Pri izdelovanju rož še vedno opazujem druge, predvsem velike mojstre, in se delno zgledujem po njih. V resnici tako zelo uživam v procesu učenja, da vem, da bo moj slog prišel naravno, spontano, zato niti ne silim z idejo, da bi moral biti že razvit.
Zakaj pa tort ne dekoriraš tudi z živim cvetjem?
To je eno izmed vprašanj, ki ga dobim najpogosteje. Odgovorov je več, vsi pa so enako pomembni. Trenutno je sveže cvetje zelo popularno in marsikdo si želi na svoji torti nekaj svežih cvetov. A velik problem je higiena. Rože so namreč pravo gojišče umazanije, kemikalij in raznovrstnih bakterij. Moja sestra je cvetličarka in z njo sem preživela dovolj časa, da sem se naučila vsega o tem poslu. Cvetje, ki pride v cvetličarno je povečini z Nizozemske. Lahko si mislite, kako morajo biti rože gojene, da zdržijo celo pot in da so lepe še kar nekaj časa potem, ko jih iz cvetličarne stranka prinese domov. Tovrstno cvetje je prepojeno s kemikalijami. Tudi njihov transport je zelo drugačen od transporta živil. V resnici mi sploh ni jasno, kako je lahko dovoljeno z živim cvetjem dekorirati hrano, glede na stroge standrarde, ki jih imamo za hrano.
Veste, slaščičarna je pravi laboratorij.
Pri nas je vse čisto, urejeno, lahko bi rekli skoraj »sterilno«. In potem naj bi na tako neoporečno in slastno torto dali cvetje, na katerem je toliko umazanije in škodljivih snovi? Ne, to ne gre. Če kakšna stranka zares vztraja pri svežem rastlinju, ji svetujemo, naj cvetlice nabere na domačem vrtu ali v bližnjem gozdu in jih sama namesti na torto. Mi namreč česa takega ne bomo storili.
Odlična »zamenjava« za sveže cvetje so torej dekoracije iz sladkorne mase. Obenem gre za ročno delo, ki ga ljudje povečini še vedno cenijo. Verjeli ali ne, rože iz sladkorne mase so »večne«. Če jih s torte previdno odstranite, preden jo razrežete, jih lahko shranite. Edini pogoj je, da so v suhem prostoru, da se sladkor ne začne taliti. Tako lahko spomin na poročno torto oziroma dekoracijo obdržite za vedno.
Kaj ti je pri tvojem delu najbolj všeč?
Predvsem pestrost dela. Vsak dan je drugačen, vsakič znova lahko ustvarjam nekaj novega. Sicer bi se verjetno precej hitro naveličala. Kot sem že omenila, sem namreč človek različnih interesov in v svojem delu moram ves čas videti možnosti za dopolnitve in spremembe. Uživam v različnih nalogah, med katerimi je tudi delo s praktikanti. Predajanje znanja in učenje mi je v veselje, sploh kadar vidim, da imam pred seboj mladega, zavzetega slaščičarja.
V Zebri mi ni nikoli dolgčas. Poleg razvijanja profesionalnega znanja se ves čas tudi osebnostno razvijam, saj moje delo to od mene zahteva. Učim pa se tudi veščine potrpljenja. Vsako torto dojemam kot prazno platno z neskončnimi možnostmi ustvarjanja. Slaščičarstvo res ponuja toliko možnosti in kombinacij posameznih elementov, tehnik izdelave, okusov, videza in nenazadnje tudi dekoracije. Sicer pa, »hrana je moj lajf!«
V splošnem sem zaljubljena v francosko kulinariko, ne samo v francoske slaščice. Oni so namreč pravi mojstri okusov in razvajanja duše. Postrežejo s toliko idejami za ustvarjanje, da bi v kuhinji in slaščičarni lahko preživela cele dneve, če bi jih želela preizkušati.
Kakšne materiale uporabljaš pri svojem delu?
Vse dekorativne rože so narejene iz sladkorne mase. Jaz sem našla eno točno določeno, ki mi ustreza in jo naročam iz tujine. Večji problem nastane pri orodju – tega se namreč v Sloveniji sploh ne da dobiti. Zato moram dobro premisliti, katero orodje bom potrebovala za izdelovanje katerih rož, in ga naročiti iz tujine. V skrajnih primerih bi se lahko odločila tudi za orodje delano po meri.
Zakaj pri nas dekoriranje z rožami ni tako razvito?
Počasi se sicer stvari popravljajo, a obstaja zelo dotičen razlog, zakaj se pri nas francosko slaščičarstvo in z njim povezane dekoracije še niso dodobra razvili. Slovenija je prevzela avstrijsko oziroma nemško slaščičarstvo. Žal je to tudi »klasični« način, ki ga še vedno učijo na šolah, pa čeprav je moderno slaščičarstvo že svetlobna leta naprej. Avstrijsko slaščičarstvo torej temelji na maslenih kremah iz margarine, kar je, roko na srce, najslabše kar lahko izberete (tako po okusu kot za zdravje). Tovrstne torte imajo tudi drugačno dekoracijo – tičino maso in smetano v večini primerov.
V Zebri pa izdelujemo francoske slaščice in tudi pripadajoče dekoracije. Na nek način je vsak odklon od »klasičnega« tudi možnost, da postaneš »trend setter«. V Sloveniji nas je recimo zelo malo takih, ki izdelujemo unikatne dekorativne rože.
Kakšne so tvoje vizije in dolgoročne želje glede dekoriranja tort?
Izpiliti želim svoj slog, oziroma bolje rečeno razviti svoj unikatni slog rož. Trgu bi rada ponudila svoj slog, namesto da ga vedno znova prilagajam željam stranke. Morda se sliši smešno, ampak ne želim biti »šivilija«, ki dela po meri, temveč rajši »oblikovalka«, ki ponuja svoje »linije in kolekcije«. S to prispodobo bo verjetno najlažje razložiti, kaj mislim, ko govorim o razvijanju lastnega sloga rož.
Obenem se želim še naprej učiti o delu s čokolado in se seveda izboljševati v dekoriranju na francoski način. Francoske slaščice so namreč lahko prave umetnine, njihovo oblikovanje pa zahteva kar nekaj znanja.
Katera je tvoja najljubša cvetlica?
Uf, to pa ni lahko vprašanje. Nimam prav ene dotične najljubše cvetlice. Najlepše mi dišijo potonike. Prav tako jih rada izdelujem za dekoracijo, saj so zelo lepe in naredijo dober vizualni učinek. Sicer pa sem »posvajalka rastlin«. Rada posvajam rastline, torej. Kot sem že omenila, je moja sestra cvetličarka. In vse tiste rastline, ki so obsojene na odpad, vzamem k sebi. Doma jih negujem in povečini prav lepo oživijo. Tako je moje stanovanje polno raznovrstnih lončnic, predvsem zelenih »pisarniških« rastlin.
FOTOGRAFIJE: Aleksandar Domitrica